Slovenija je dežela cerkva. Ni pretirano reči, da se skoraj vsak grič, vsaka dolina in vsaka vas ponaša s svojo sakralno stavbo — bodisi z mogočno župnijska cerkvijo, skromno podružnično kapelo ali romarskim svetiščem. Te cerkve niso zgolj arhitekturni okrasi pokrajine, temveč so globoko vtkane v zgodovino, identiteto in duhovnost slovenskega naroda.
Cerkev na griču je tudi orientacijska točka, ki povezuje zemljo in nebo, skupnost in transcendenco. Njena lega na višini ni naključna — simbolizira vzpenjanje k svetemu, hkrati pa je bila v preteklosti tudi praktična: cerkev je bila vidna od daleč, varna pred poplavami in pogosto središče vasi. Griči z zvoniki so postali naravni zemljevidi slovenskega prostora.
Cerkev je bila stoletja središče družbenega življenja: kraj krsta, poroke, pogreba, praznikov in procesij. V njej so se zbirali ljudje, izmenjevali novice, utrjevali skupnost. Njene stene hranijo freske, oltarje, kipce in zgodbe, ki segajo v romaniko, gotiko, barok in celo secesijo. Arhitekt Jože Plečnik, slikar Tone Kralj in številni mojstri so v cerkvah pustili neizbrisne sledi slovenske umetnosti.
Cerkev je tudi nosilka lokalne zgodovine — vsaka ima svojo zavetnico, svojo legendo, svoj praznik. V njih se zrcali duhovna geografija slovenskega naroda.
Mnoge cerkve žal propadajo, se zapirajo ali izgubljajo svojo funkcijo. Digitalna dokumentacija omogoča, da ostanejo dostopne prihodnjim generacijam — ne le kot fotografije, temveč kot prostorske izkušnje. Navidezna resničnost omogoča obisk cerkve tudi tistim, ki fizično ne morejo do nje — bodisi zaradi oddaljenosti, starosti ali invalidnosti. Cerkev, ki je nekoč povezovala skupnost na griču, zdaj povezuje ljudi po vsem svetu — preko zaslona, v 360-stopinjskem pogledu.
Digitalizacija: Boštjan Burger