Cerkev Obiskanja Device Marije (Besedilo: Karla Kofol, Tolminski muzej)
Cerkev Obiskanja Device Marije v vasi Ponikve na Šentviški planoti, katere nastanek sega v srednji vek, je bila v drugi svetovni vojni požgana in skoraj povsem porušena. Ko so jo domačini po koncu vojne želeli obnoviti, so naleteli na številne ovire. Ob vztrajnem prizadevanju tedanjega župnika Janeza Lapanje, ki je za izdelavo načrtov zaprosil priznanega arhitekta Plečnika, so leta 1954 vendarle začeli z obnovo. Glavna dela, ki so jih večinoma prostovoljno opravili domačini, so bila zaključena leta 1958, baročna cerkev pa se se z obnovo povsem spremenila. Plečnik je namreč vhod izpod večjega zvonika premaknil na mesto nekdanjega prezbiterija, spremenil je tudi lego slemena, notranjosti pa dal svojstven, vznemirljiv in razgiban izgled.
Čeprav cerkve Obiskanja Device Marije na Ponikvah strokovnjaki ne prištevajo med Plečnikova najpomembnejša dela, je vendarle vredna ogleda. Obiskovalca namreč nikoli ne pusti ravnodušnega. Z mesta, kjer stoji, pa se odpira lep pogled na številne hribe nad dolinami Soče, Idrijce in Bače. Ob 50-letnici smrti arhitekta Plečnika je Tolminski muzej v cerkvi v prostoru nad nekdanjo zakristijo uredil manjšo razstavo o zgodovini in obnovi cerkve. Na starih fotografijah je lepo vidna nekdanja baročno zasnovana cerkev, razstavljeni so tudi različni dokumenti, ki pričajo o naporni poti, ki jo je moral župnik Lapanja opraviti, preden je lahko pričel z obnovo. Razstavljene so še kopije izvedenih in neizvedenih načrtov, ki so jih za obnovo cerkve in notranjo opremo izdelali arhitekt Plečnik in njegovi asistenti.
ZGODOVINA KRAJA IN CERKVE
Šentviška planota je bila naseljena že v prazgodovini, v pisnih virih pa je bila prvič omenjena leta 1192. V 15. stoletju je na hribu nad Ponikvami že stala v gotskem stilu zgrajena cerkev. Njen graditelj je bil priznani stavbar Andrej iz Loke. Verniki s Ponikev so leta 1741 dobili dovoljenje, da porušijo staro cerkev sv. Miklavža in njeno opremo prenesejo v prenovljeno Marijino cerkev.
MARIJINA CERKEV PRED 2. SVETOVNO VOJNO
Do požiga leta 1944 je imela cerkev baročni izgled. Na farni praznik 2. julija 1944 je cerkev zajel ogenj, ki so ga zanetili nemški vojaki. Povsem je uničil streho in večino opreme. Domačini so uspeli rešiti le Marijin kip, kip sv. Jožefa in del božjega groba. Marca 1945 so Nemci pod zvonik podtaknili mino, ki je dokončno porušila obok ladje.
ODLOČITEV ZA OBNOVO IN PLEČNIKOV OBISK
Septembra 1951 je župnijo prevzel Janez Lapanja in se podal v Ljubljano k arhitektu Plečniku. Kljub predlaganim radikalnim spremembam so domačini sprejeli izziv. Gradbeno dovoljenje so po številnih zapletih dobili šele leta 1954. Decembra 1955 si je Plečnik edinkrat ogledal obnovo v živo. Glavna sprememba je bila preorientacija cerkve – vhod je premaknil proti vasi in obrnil sleme prečno na stavbo.
POSVETITEV IN POVOJNI ZAPLETI
Cerkev je bila posvečena 19. oktobra 1958. Kmalu po posvetitvi so oblasti obdavčile prostovoljno delo domačinov. Župnik Lapanja je bil obsojen na denarno kazen, ki jo je poravnal z dediščino. Danes cerkev velja za največje Plečnikovo delo na Primorskem, kjer je mojster kljub bolezni in visoki starosti uspel stavbi dati prepoznaven pečat in jo prilagoditi tradiciji primorskega stavbarstva.
Besedilo: Karla Kofol, Tolminski muzej