Žička kartuzija, ena najstarejših kartuzij zunaj Francije, je bila ustanovljena med letoma 1155 in 1165 kot 19. kartuzija v redovni hierarhiji. Kartuzijani so na območju današnje Slovenije delovali še v Jurkloštru (1173), Bistri (1260) in Pleterjah (1403), pri čemer je danes aktiven le še samostan v Pleterjah. Ustanovitelja žičke kartuzije sta bila Otokar III., štajerski mejni grof, in njegov sin Otokar IV., prvi štajerski vojvoda, ki sta želela v odmaknjeni dolini ustvariti prostor za strogo kontemplativno življenje.

Geografska lega

Ostanki nekdanjega samostana ležijo 4 km jugozahodno od Slovenskih Konjic, v osamljeni in ozki Dolini svetega Janeza, na južnem robu Konjiške gore. Ta naravno zaprta, težko dostopna dolina je bila idealna za kartuzijanski način življenja, ki je temeljil na tišini, samoti in ločenosti od sveta. Približno 1,5 km vzhodno, v Špitaliču, stoji cerkev Marijinega obiskanja, ki je bila del spodnjega samostana oziroma hospica za laike.

Začetki in francoski vplivi

V dolino so se najprej naselili menihi iz matične Velike kartuzije pri Grenoblu (Grande Chartreuse), med njimi tudi kasnejši prvi prior Beremund, grof Cornwallski. Njihova prisotnost je močno vplivala na arhitekturo, organizacijo in duhovno zasnovo nove kartuzije.

Pod vodstvom stavbnega mojstra, konverza Aynarda, so v naslednjih desetletjih zgradili:

  • zgornji samostan s celicami za 12 menihov in cerkvijo sv. Janeza Krstnika,

  • spodnji samostan za 16 konverzov (laikov), ki so opravljali fizična dela in skrbeli za gospodarsko podporo kartuzije,

  • hospic v Špitaliču, posvečen Devici Mariji.

Prva zasilna naselbina je stala že okoli leta 1165, cerkev sv. Janeza Krstnika pa je leta 1190 posvetil oglejski patriarh Berthold.

Vzpon v evropski redovni hierarhiji

V 13. in 14. stoletju je Žička kartuzija postala eno najpomembnejših središč kartuzijanskega reda:

  • med 1335 in 1355 je bila sedež nemške redovne province,

  • med 1391 in 1410 pa sedež generalnega priorja rimske obedience.

V tem obdobju je Žiče začasno prevzela vlogo osrednje kartuzije namesto matične Velike kartuzije v Franciji. Tu so oblikovali redovno politiko, odločali o ustanavljanju novih kartuzij in sprejemali pomembne duhovne ter organizacijske odločitve. Samostan so obiskovali številni cerkveni dostojanstveniki in plemiči, kar priča o njegovem uglednem položaju.

Je bila Žička kartuzija grajena kot utrdba?

Kartuzija ni bila prvotno zasnovana kot utrdba. Red je strogo kontemplativen, zato so bile kartuzije običajno odprte, brez izrazite obrambne arhitekture. Vendar pa so turški vpadi in kmečki upori v 15. in 16. stoletju zahtevali dodatno zaščito. Takrat so:

  • zgradili obzidje s stolpi,

  • utrdili dostopne točke,

  • postopoma opustili spodnji samostan, ki je bil izpostavljen nevarnostim.

Zaradi teh poznejših posegov ima Žička kartuzija danes delno utrdbeni videz, a ta ni izviren, temveč rezultat poznejših obrambnih potreb.

Ukinitev in poznejše lastništvo

Leta 1782 je cesar Jožef II. v okviru razsvetljenskih reform ukinil samostan, saj kontemplativni redovi niso ustrezali njegovim gospodarskim in družbenim načrtom. V kartuziji je takrat živelo 15 menihov, ki so se po razpustitvi razkropili.

Leta 1828 je propadajoči kompleks od verskega sklada kupil knez Weriand von Windischgrätz, v lasti te rodbine pa je ostal do konca druge svetovne vojne.

Arhitektura, razvaline in kulturna dediščina

Najbolj mogočna med ohranjenimi strukturami je velika redovna cerkev sv. Janeza Krstnika, po kateri je poimenovana celotna dolina. Med delno ohranjenimi ali izkopanimi deli so:

  • Otokarjeva kapela,

  • refektorij,

  • kleti in kuhinja,

  • nadstropni trakt,

  • križni hodnik,

  • pokopališka kapela.

Posebno dragocena je bila samostanska knjižnica. Popotnik Paolo Santonino je leta 1487 zapisal, da je hranila več kot 2000 rokopisov, kar je Žiče postavljalo nad vse okoliške samostane. Danes je znanih približno 120 srednjeveških rokopisov, razpršenih po evropskih zbirkah, ki jih prepoznamo po značilnem »žičkem slogu« iluminiranih inicialk.