Bohinjski ledenik je segal v zadnji ledeni dobi čez Vrata in po Deželi do vrat Radovljice. Ta (veliki) ledenik je imel v vmesnih toplejših obdobjih ledene dobe svoja krizna obdobja. Današnji Triglavski ledenik ni naslednik nekdanjega velikega ledenika. Triglavski ledenik (staro ljudsko ime Zeleni sneg, po modrikasto-zeleni barvi leda) je bil največji ledenik v Sloveniji. Ostanki Triglavskega ledenika ležijo na severovzhodni strani pod vrhom Triglava.
V 16. stoletju je bil obseg Triglavskega ledenika manjši kot leta 1957, kar se lahko sklepa na podlagi razmer v Visokih Turah. V Sloveniji je začel Inštitut za geografijo SAZU sistematično zasledovanje stanja ledenikov leta 1946. Edini ledeniki v Sloveniji so bili trije: Triglavski ledenik, ledenik pod Skuto in ledenik Skedenj nad Krnico.
Zaradi nadmorske višine pride v poštev za opazovanje ločnice večnega snega samo Triglav in Triglavski ledenik. Ločnica večnega snega ni stalna, ampak se spreminja po časovnih obdobjih. Leta 1955 so merilci pod morenskim drobirjem naleteli na mrtvi led in dognali, da je bil tak obseg ledenika pred dobrimi osemdesetimi leti (Gams). Obseg ledenika je v letih 1888 znašal 45,9 ha, v letih 1946-52 pa je nihal med 13 in 16 ha.
Triglavskega ledenika v zadnji tretjini srednjega veka zaradi toplega podnebja najbrž ni bilo. V sredini 19. stoletja pa je bil velik okrog 40 ha (mala ledena doba). Od sredine 20. stoletja so naraščale poletne temperature in sedaj dobi Kredarica največ padavin poleti. Večji učinek na zmanjševanje ledenika je imelo zmanjšanje oktobrskih padavin in povečano sončno obsevanje.
Tako smo Slovenci izgubili edini ledenik, vendar ostaja upanje na obnovo ob zaporednih letih z obilo snega in hladnimi poletji v talilni dobi.