Visoka barja na Pokljuki so najbolj južno ležeča visoka barja v Evropi, ki so še ohranjena. Šotno barje na Goreljeku ima površino dveh hektarjev in se nahaja na nadmorski višini 1240 m.
Šotno barje je pomemben življenjski prostor redkih in ogroženih rastlinskih vrst ter prispeva k biotski pestrosti. Barja so se ohranila le na nekaterih območjih, predvsem v najnižjem območju široke planine Goreljek in pod Grajsko planino. Barja Šijec, Veliko Blejsko barje, Goreljek in Mlake pod Javorovim vrhom so največja, vendar je poleg njih še veliko manjših barjanskih območij.
Nastanek barij na Pokljuki se je začel po zadnji ledeni dobi v obdobju pred 12.000 - 18.000 let. Umikajoči Bohinjski ledenik je za seboj pustil majhna vodna telesa v kotanjah z nepropustnim dnom. Skozi tisočletja so se ta jezerca polnila z organskimi ostanki vodnih rastlin. Zaradi kislosti vode so območje poselili barjanski mahovi, ki so s svojo rastjo dvigovali podlago v tipično obliko kupol dvignjenega barja, po čemer je tip dobil ime "visoko barje".
Poleg kisle prsti so značilnosti šotišča slaba hranilna vrednost in velike temperaturne razlike. Rastline, kot je mesojeda okroglolistna rosika (Drosera rotundifolia), so se na te pogoje prilagodile s sposobnostjo lovljenja žuželk, druge pa z voščenimi listi za preprečevanje izgube vode.
Danes je okoli barja speljana približno 1 km dolga učna pot z informativnimi tablami.
Literatura: A. Melik, Slovenski alpski svet, str. 172-175, 1954.
Tekst: Boštjan Burger, 18. januar 2022.