Maribor, drugo največje mesto v Sloveniji, je osrednje gospodarsko, univerzitetno, kulturno, športno in sejemsko središče severovzhodnega dela države. Njegova lega v srcu srednje Evrope, na križišču pomembnih prometnih poti med srednjo in jugovzhodno Evropo ter med zahodom in Panonsko nižino, mu je skozi stoletja zagotavljala izjemen strateški pomen. Mesto se razprostira ob reki Dravi, ki je bila stoletja njegova življenjska žila, vir energije, trgovine in identitete. Obenem stoji na stiku petih izrazito različnih pokrajinskih enot, kar mu daje redko prostorsko raznolikost: Dravska dolina s svojo prometno in energetsko vlogo, gozdnato in živinorejsko Pohorje, kmetijski Kozjak, vinogradniške in sadjarske Slovenske gorice ter poljedelsko Dravsko polje. Ta geografska raznolikost je Mariboru odmerjala pomembno vlogo v preteklosti, jo ohranja danes in mu jo bo, glede na razvojne trende, verjetno še bolj v prihodnosti.
Zgodovina mesta sega v srednji vek, ko je Maribor v 13. stoletju pridobil mestne pravice. Njegova lega ob reki in ob pomembnih trgovskih poteh je omogočila hiter razvoj, a je prinesla tudi nevarnosti. V poznem srednjem veku je bil Maribor zaradi turških vpadov prisiljen zgraditi močno obzidje, ki je mesto varovalo pred napadi. Ostanki tega obzidja so še danes dobro vidni na Lentu, najstarejšem delu mesta ob Dravi, kjer se prepletajo zgodovinski sloji, od srednjeveških stolpov do renesančnih in baročnih hiš. Lent je tako eden najdragocenejših urbanih ambientov v Sloveniji, prostor, kjer se zgodovina dobesedno dotika reke.
Zanimiva je tudi zgodba o imenu mesta. Čeprav se je Maribor kot naselbina razvijal že stoletja, se ime v današnji obliki pojavi razmeroma pozno. Prvi ga je leta 1836 zapisal pesnik Stanko Vraz, dokončno pa ga je uveljavil Lovro Toman leta 1861 s pesmijo »Mar i bor«. Ime je hitro postalo simbol narodne samozavesti in urbanega ponosa, kar je pomembno vplivalo na identiteto mesta v 19. stoletju, ko je Maribor postal eno ključnih središč slovenskega narodnega gibanja.
V 19. in 20. stoletju je Maribor doživel močno industrializacijo. Reka Drava je omogočala razvoj mlinov, žag in pozneje hidroelektrarn, železniška povezava z Dunajem in Trstom pa je mestu odprla vrata v širši gospodarski prostor. Maribor je postal industrijsko središče z razvitim tekstilnim, kovinskim in strojno‑tehnološkim sektorjem, kar je oblikovalo njegovo urbano podobo in demografsko rast. V drugi polovici 20. stoletja je mesto postalo tudi pomembno univerzitetno središče, kar je njegovemu razvoju dodalo intelektualno in raziskovalno dimenzijo.
Danes je Maribor mesto z univerzo, sedežem škofije in bogatim kulturnim utripom. Njegova identiteta je preplet tradicije in sodobnosti: od gotike, renesanse in baroka v mestnem jedru do modernih kulturnih institucij, festivalov in športnih prireditev. Mesto si prizadeva za razvoj kakovostnega turizma, ki temelji na vrhunski kulinariki, bogati vinski tradiciji in naravnih danostih. Posebno mesto v tej zgodbi ima Stara trta, najstarejša trta na svetu, ki raste na Lentu in simbolizira stoletno vinogradniško tradicijo Štajerske. Pohorje, ki se dviga nad mestom, ponuja naravno zaledje za rekreacijo, šport in turizem, od zimskih smučišč do poletnih pohodniških poti.
Maribor je tudi mesto kontrastov: industrijska dediščina se prepleta z novimi tehnološkimi panogami, zgodovinsko jedro z modernimi soseskami, rečna krajina z urbanimi prostori. Drava, ki je nekoč poganjala mline in industrijo, danes oblikuje mestno identiteto kot prostor rekreacije, druženja in kulturnih dogodkov. Lent, Glavni trg, Slomškov trg in Grajski trg tvorijo zgodovinsko mrežo, ki jo dopolnjujejo sodobne kulturne ustanove, kot so Narodni dom, SNG Maribor in Univerzitetna knjižnica.
Maribor je tako mesto, ki ga je mogoče razumeti kot preplet geografskih danosti, zgodovinskih izkušenj in sodobnih ambicij. Njegova lega na stičišču pokrajin in poti mu daje odprtost, rečna krajina mu daje ritem, zgodovina mu daje globino, univerza pa prihodnost. V tej prepletenosti narave, urbanosti in kulturne ustvarjalnosti Maribor ostaja eno ključnih slovenskih mest – prostor, kjer se tradicija ne ohranja le kot spomin, temveč kot živ del identitete, ki usmerja razvoj v prihodnost.