Šentanska dolina je izrazita, globoko vrezana gorska dolina v osrednjem delu Karavank, ki jo v celoti oblikuje njen glavni vodotok, hudourniški potok Mošenik. Začne se visoko pod južnimi pobočji Begunjščice in Ljubelja, kjer Mošenik zbira vodo iz številnih kratkih, strmih grap. Zgornji del doline ima izrazit hudourniški značaj: struga je ozka, prodnata in prekinjena z večjimi balvani, ki jih je potok ob visokih pretokih prenesel iz višjih leg. Ob robovih struge in na pobočjih ležijo podorne skale, ostrorezani bloki, ki so se odlomili zaradi zmrzalnega preperevanja in manjših podorov. Ta dvojnost – transportirani balvani v strugi in podorne skale na pobočjih – razkriva stalno dinamiko gorskega reliefa.
V srednjem delu se dolina razširi v prostor, ki ga domačini imenujejo Šentanska dolina v ožjem pomenu. Tu se Mošenik umiri, pobočja se odmaknejo, pojavijo se manjše ravnice, gozdni robovi in terase, nastale z umikanjem struge in postopnim nalaganjem proda. V tem delu se vanjo stekajo najznačilnejši pritoki: Potočnikov graben, Štefanov graben in Tominčev potok, ki vsak s svojim hudourniškim režimom prispevajo k oblikovanju dna doline. Zaradi redke poselitve in minimalnih posegov v prostor je ta odsek eden najbolj naravno ohranjenih predelov tržiškega zaledja.
Spodnji del doline se postopoma preoblikuje v predmestni prostor Tržiča. Mošenik se približa cestni infrastrukturi, prečka več mostov in se izlije v Tržiško Bistrico. Kljub bližini urbanega okolja dolina ohranja svojo naravno identiteto: hudourniški značaj, strma pobočja in prodnate naplavine ostajajo prepoznavni vse do sotočja.
Šentanska dolina ima pomembno geomorfološko in hidrološko vlogo. Je učbeniški primer hudourniške gorske doline, v kateri se prepletajo erozijski procesi, sezonska nihanja pretoka, transport proda in oblikovanje teras. Zaradi razgibanega reliefa in pretežno naravne rabe prostora predstavlja pomemben habitat za gorske vrste rastlin in živali, med njimi za gozdne ptice, dvoživke in sesalce, ki se umikajo iz bolj obremenjenih delov tržiške kotline.
Zgodovinsko je bila dolina tesno povezana z rudarstvom, saj se v njenem zaledju nahaja Šentanski rudnik, eno najstarejših in najpomembnejših tržiških nahajališč cinabarita (HgS), glavne rude za pridobivanje živega srebra. Rudarjenje je bilo dokumentirano že v zgodnjem novem veku, intenzivneje pa v 18. in 19. stoletju, ko so v Karavankah sistematično raziskovali manjše živosrebrove žile. Šentanski rudnik je bil pomemben zaradi kakovostnega cinabarita, ki se pojavlja v razpoklinskih žilah v apnencih in dolomitih tržiškega ozemlja. Čeprav obseg pridobivanja ni dosegal idrijskih razsežnosti, je imel rudnik lokalno gospodarsko težo: vplival je na razvoj obrtnih dejavnosti, gozdarstva, oglarstva in transporta. V dolini so delovali tudi mlini, žage in kovačije, ki so izkoriščale vodno energijo Mošenika in dopolnjevale rudarjenje.
Dolina je imela pomembno prometno vlogo že pred izgradnjo sodobne ceste na Ljubelj. Služila je kot naravni prehod med Tržičem in višjimi predeli Karavank, po njenem vzhodnem robu pa poteka Bornova pot, ena najbolj prepoznavnih zgodovinskih poti v tržiškem prostoru, ki jo je konec 19. stoletja uredila plemiška družina Born. Danes je pot pomembna rekreacijska in kulturnozgodovinska povezava, ki omogoča vpogled v nekdanje gospodarjenje z gozdovi in v razvoj tržiškega območja.
Danes je Šentanska dolina pomemben naravni, krajinski in rekreacijski prostor, ki združuje ohranjenost gorskega sveta, dostopnost in bogato kulturno zgodovino. Njena lega med Tržičem in visokimi pobočji Karavank ustvarja izrazit krajinski okvir, v katerem se prepletajo naravni procesi, zgodovinski spomin in sodobna raba prostora.