Potočka zijalka je eno najpomembnejših visokogorskih arheoloških najdišč v Sloveniji, umeščeno na nadmorsko višino približno 1700 metrov na južnem pobočju Olševe, izrazitega grebena v vzhodnem delu Karavank. Olševa tvori naravno mejo med Zgornjo Savinjsko dolino in Koroško, zato je območje že v prazgodovini predstavljalo prehodni in mejni prostor, kjer so se stikale različne poti, lovišča in kulturni vplivi. Jama leži tik nad naravno prehodnico, kar pojasnjuje njeno strateško lego in pomen v času ledene dobe.
Potočka zijalka je dolga približno 110 metrov, v vhodnem delu pa se razširi do 40 metrov. Nastala je v triasnih apnencih Olševe, ki so bili dvignjeni in razpokani zaradi tektonskih procesov, pozneje pa preoblikovani z delovanjem vode. Zaradi južne orientacije je vhod v jamo izpostavljen soncu, kar ustvarja razmeroma ugodne mikroklimatske pogoje, ki so bili v času zadnje ledene dobe ključni za občasno bivanje človeka in živali.
Med 20.000 in 40.000 leti pred sedanjostjo je Potočka zijalka služila kot zatočišče paleolitskim lovcem. Analize sedimentov in najdb kažejo, da je bila jama uporabljena sezonsko, predvsem v obdobjih lova na visokogorsko divjad, kot sta gams in kozorog. Vendar novejše raziskave opozarjajo, da najdišče ni imelo zgolj utilitarne funkcije. Razporeditev predmetov, prisotnost ognjišč in nekaterih nenavadnih kamnitih artefaktov nakazujejo tudi obredne ali simbolne dejavnosti, kar Potočko zijalko uvršča med redka visokogorska najdišča, kjer se razkriva kompleksnost duhovnega življenja prazgodovinskih skupnosti. Gre za najvišje ležeče znano paleolitsko najdišče v Sloveniji.
Paleontološki pomen jame je izjemen zaradi bogatih ostankov jamskega medveda. V sedimentih so ohranjene kosti več generacij teh živali, kar omogoča vpogled v njihovo ekologijo, razvoj in izumrtje. Skupno je bilo najdenih več kot štirideset živalskih vrst, kar odraža presenetljivo biotsko pestrost visokogorskega okolja v času ledene dobe.
Zgodovina raziskovanja Potočke zijalke je tesno povezana z arheologom Srečkom Brodarjem (1893–1987), pionirjem slovenske paleolitske arheologije. Sistematična izkopavanja, ki jih je začel leta 1928, so razkrila več kot 130 kamnitih konic, strgal, rezil in drugih artefaktov, ki pričajo o naprednih tehnikah obdelave kamna. Brodarjeva odkritja so Potočko zijalko uvrstila med ključna evropska visokogorska paleolitska najdišča in pomembno prispevala k razumevanju človekove prisotnosti v alpskem prostoru. Najdbe danes hrani Pokrajinski muzej Celje, kjer so del stalne arheološke zbirke.
Potočka zijalka je tudi izrazit del gorskega sveta Olševe, ki je danes priljubljena pohodniška destinacija. Pot do jame vodi skozi gozdnate prehode in čez razgledna pobočja, od koder se odpirajo pogledi proti Logarski dolini, Peci, Savinjskim Alpam in širšemu območju Karavank. Območje je naravna meja med Koroško in Zgornjo Savinjsko dolino, kar mu daje dodatno zgodovinsko in kulturno razsežnost. Pohodnik, ki se povzpne do jame, vstopi v prostor, kjer se stikata naravna dediščina visokogorskega krasa in tisočletna zgodovina človekovega bivanja v alpskem svetu.