Stari grad nad Celjem
Stari grad nad Celjem stoji na Grajskem hribu na nadmorski višini 407 metrov. Hrib se dviga nad levim bregom reke Savinje in nad starim mestnim jedrom Celja. Lega omogoča pregled nad Savinjsko dolino, mestom in prometnimi smermi, ki so v srednjem veku povezovale Štajersko z osrednjo Slovenijo in Panonsko nižino. Zaradi preglednosti in naravne obrambe je bil hrib primeren za postavitev utrdbe.
Najstarejši deli gradu segajo v 12. stoletje, ko je bil na hribu zgrajen osnovni obrambni objekt. V 13. stoletju je grad prešel v last plemiške rodbine Vovbrških (Heunburg). Po njihovem izumrtju je grad prešel v roke rodbine Žovneških, ki so se v 14. stoletju preimenovali v Celjske grofe.
V času Celjskih grofov je grad doživel največjo širitev. Zgrajeni so bili novi obrambni stolpi, razširjeni zidovi, urejena dvorišča in bivalni prostori. Grad je postal osrednja rezidenca rodbine in pomembno upravno ter vojaško središče.
Po izumrtju Celjskih grofov leta 1456 je grad prešel v last Habsburžanov. Ti so ga upravljali preko deželnih glavarjev in oskrbnikov. V 15. in 16. stoletju je grad služil kot vojaška postojanka in upravno središče. Zaradi turške nevarnosti so bile izvedene dodatne utrditve, prilagojene uporabi strelnega orožja.
Od 17. stoletja naprej je grad večkrat menjal lastnike. Med znanimi lastniki so:
• Mosconi (17. stoletje),
• Gaisrucki (18. stoletje),
• Windischgrätzi (19. stoletje).
V tem obdobju grad ni bil več primarna rezidenca. Uporabljali so ga kot gospodarsko poslopje, skladišče ali simbolni del posesti.
Leta 1400 so se Celjski grofje preselili v Knežji dvorec v mestu, kar je pomenilo začetek zmanjševanja bivalne funkcije gradu. V 17. in 18. stoletju je grad izgubljal strateški pomen. V 18. stoletju je bil dokončno zapuščen.
Po opustitvi so deli gradu začeli propadati. Nekateri deli so bili porušeni zaradi pridobivanja gradbenega materiala. Do 19. stoletja je grad postal evina.
V 19. stoletju je grad postal zanimiv kot razgledna točka in zgodovinski ostanek. V drugi polovici 19. stoletja so se pojavila prva prizadevanja za ohranjanje ruševin. V 20. stoletju je grad prešel v javno last in postal predmet konservatorskih posegov.
Po drugi svetovni vojni so potekala občasna obnovitvena dela, ki so utrdila zidove, uredila dostopne poti in omogočila varno obiskovanje. V zadnjih desetletjih so bila izvedena dodatna konservatorska dela, ki so stabilizirala ključne dele kompleksa.
Stari grad nad Celjem je kulturni spomenik državnega pomena.
Danes je:
• turistična točka,
• razgledna točka nad mestom,
• prizorišče kulturnih prireditev,
• simbol zgodovinske identitete Celja.
Kljub ruševinskemu stanju je njegova struktura dovolj ohranjena, da omogoča razumevanje prvotne zasnove in razvoja.