Breginjski kot

Breginj je najbolj zahodno ležeče večje naselje ob slovensko - italijanski meji. V mesecu maju (6. in 11. maja) in septembru (15. septembra) 1976 je več potresnih sunkov Breginj hudo poškodovalo. Ohranili so se samo cerkev sv. Miklavža z župniščem in dve domačiji, ki sta sedaj obnovljeni in razglašeni za kulturni spomenik. Po potresu so vzhodno od starega Breginja postavili naselje 79 montažnih hiš in skupen hlev, v starem naselju pa je bilo zgrajenih precej novih hiš.

Breginj se je arhitekturno razvil kot strnjeno naselje na bregu potoka Bele. Leta 1666 je prišlo v kraju do velikega požara, v katerem je pogorelo 24 hiš in cerkev. Do njega je prišlo zaradi konoplje, ki so jo Breginjci gojili in se je vnela. Po tem požaru so Breginjci vse hiše zidali iz kamna in jih pokrivali s korci. Vas je začela dobivati prepoznavno beneško podobo. Dajal je mestni videz, hiše v polkrogu pa so povezovale sosede. Domačije so sestavljale skupine objektov v obliki nizov, povezane tudi s hlevi in seniki, z zanimivimi podhodi in prehodi. Takrat sta prevladovali dve kmetijski dejavnosti: hlevska živinoreja in skromnejše polikulturno poljedelstvo. Živina je bila nastanjena v hlevih, ki so bili neposredno povezani s stanovanjskimi prostori. Doma narejen sir je bil, ob polenti in krompirju, eden od najpomembnejših prehrambenih in tudi prodajnih artiklov.

Ustno izročilo pravi, da bili prvotni prebivalci Breginja nomadi, ki so pasli ovce. Imeli so preprosta bivališča, ki so jim pravili kazoni. Ta bivališča so bila prekrita z bukovim listjem. Kasneje so hiše zidali in jih pokrili s slamo. V zgodovinskih knjigah se Breginj prvič omenja leta 1084. V 15. stoletju je že pod oblastjo Benečanov, 1521 pod oblastjo Avstrije, 1805 spet pod Italijo, 1813 znova pod Avstrijo, 1915 pa že tretjič pod Italijo, vse do konca 2. svetovne vojne, ko je prešla pod Jugoslavijo. Pod nobenim gospodarjem ni bilo blagostanja, ostajala je le revščina.

Breginj so pred potresom razglasili za spomenik prve kategorije. Potres leta 1976 je stari Breginj skoraj popolnoma izbrisal. Ostale so samo tri hiše kot spomin na biser slovenskobeneške arhitekture. Breginjski muzej, edini ohranjeni delček starega vaškega jedra, kompleks dvonadstropnih, z ganki prepletenih kamnitih hiš, pa je danes edina priča o podobi nekdanje vasi.

Kompleks dvonadstropnih, z ganki prepletenih kamnitih hiš je edinstven muzej na prostem in edina ohranjena priča o izgledu nekdanjega Breginja, porušenega po potresu leta 1976. V ohranjenem starem vaškem jedru lahko občudujemo skladno, racionalno in okolju prilagojeno gradnjo beneško-slovenskega arhitekturnega tipa in se seznanimo z bivalno kulturo nekdanjih prebivalcev.

V urejenih galerijskih in večnamenskih prostorih je na ogled stalna razstava fotografij nekdanjega Breginja, ki jih je pred usodnim potresom posnel fotograf Jaka Čop. V obliki gruče strnjeno pozidani stari Breginj je veljal za biser edinstvene beneško slovenske arhitekture. Imel je ovalen tloris s koncentrično speljanimi uličicami, landronami. Prevladovale so s kamenja zidane hiše z lesenimi zunanjimi hodniki (ganki), stopnišči, balkoni (linde) na lesenih ali kamnitih stebrih pod velikimi napušči in “kmečkimi” freskami na pročeljih. Domačije so sestavljale skupine objektov v obliki nizov z zanimivimi podhodi in prehodi. Po potresu leta 1976 je Breginj v celoti zgrajen na novo. Svojo predpotresno dušo je Breginj skrbno spravil v edini ohranjeni stavbni niz, kjer je danes urejen muzej.

Viri: Breginjski kot (breginjski-kot.com), Tolminski muzej (tol-muzej.si), Register kulturne dediščine (eŠD).